Oktober 2011 - Ali je bil papežev obisk uspešen? (objavljeno v Družini 9.10.2011)

Ko sem se dan po papaževem obisku pogovarjal z upokojenim nemškim duhovnikom, ki je 40 let poučeval veoruk v srednjih šolah, in ga vprašal, ali je bil papežev obisk uspešen, mi je odgovoril: Papež in uspeh? Dragi kolega, morda še ne veš, uspeh ni biblična, svetopisemska beseda. V dolgih letih dela z mladino sem ugotovil, da tu v Nemčiji 60 odstotkov ljudi povojne generacije veruje v Boga, 40 odstotkov v Jezusa Kristusa in le 20 odstotkov v Cerkev. V luči te statistične ugotovitve bom poskušal oceniti štiridnevni obisk (od 22. do 25. septembra) papeža Benedikta XVI. v Nemčiji.

Benedikt XVI. je imel ob obisku zelo izostren pogled. Na prvo mesto je postavil vprašanje Boga, saj je s tem vprašanjem nagovarjal večino ljudi v Nemčiji. Priznani nemški novinar, Patrik Schwarz, ki je protestant, je na naslovnici časopisa Die Zeit (22. 9.) zapisal: »Temu papežu lahko verjamem, saj mu gre najprej za iskanje Boga. Šel ga bom poslušat, med drugim me zanima, kako gredo skupaj maše in mase ...« Druga pomembna izjava prav tako evangličanskega udeleženca papeževe maše v Freiburgu je bila: »Najgloblje mi je segla v srce tišina stotisočglave množice po papeževi pridigi. Nekaj trenutkov smo na povabilo moderatorja vsi utihnili in meditirali, takrat sem začutil globino in moč krščanskega občestva« (iz neposrednega radijskega prenosa papeževe maše v Freiburgu, SWR 4, 25. 9. 2011, ob 12.45).

Ob papeževem obisku torej ni bil le pomp, bilo je veliko molitve, meditacij, razmišljanja in iskanja. Njegovi nagovori so marsikomu segli v srce. Med pridigo v Freiburgu si je upal med drugim reči tudi tole: »Agnostiki (tisti, ki ne priznajo oziroma prepoznajo Boga, op. Z.Š.), ki jih zaposljuje vprašanje o Bogu, ljudje, ki trpijo zaradi naših grehov in hrepenijo po čistem srcu, so bližje božjemu kraljestvu kot tisti, ki so stalno v cerkvi zgolj iz navade, ne da bi se vera dotaknila njihovega srca.« To je bila najbolj izostrena izjava Benedikta XVI. in neposreden nagovor vsem, ki Boga iščejo zunaj Cerkve in mimo krščanstva. Nemškim poslancem v zveznem parlamentu in zakonodajalcem najbolj demokratičnega foruma nemške družbe je dejal: »Na tem mestu bi nam morala priti na pomoč dediščina Evrope. Iz prepričanja v Boga kot Stvarnika izhajata ideja o enakosti vseh ljudi, spoznanje nedotakljivosti človekovega dostojanstva v vsaki človeški osebi in spoznanje o odgovornosti ljudi pri njihovem ravnanju (...). Kultura Evrope je nastala iz srečanja Jeruzalema, Aten in Rima, iz srečanja vere v Boga s strani Izraelcev, filozofskega razuma Grkov in pojmovanja prava starega Rima. To trojno srečanje gradi notranjo identiteto Evrope.« Od tod tudi papeževa ugotovitev, da svoboda potrebuje višjo instanco, da politiko ne more gnati želja po uspehu in dobičku, ampak zavestna in vestna družbena odgovornost, ki priznava vrednoto človekovega dostojanstva in njegovo bogopodobnost. »Politika se mora truditi za pravičnost. Uspeh v politiki je podrejen merilu pravičnosti, želji po pravni ureditvi« (iz govora v nemškem parlamentu, 22. 9.).

Morda ni naključje, da je že omenjeni tednik Die Zeit (z njim se učim demokratičnosti) štiri dni po papeževem obisku na naslovnici objavil odmevni članek o Evropi, ki nosi naslov: »Evropa pozablja svoje korenine«, podnaslov se glasi: »Intelektualci so nezaželjeni, EU manjka kulturni ponos« (Ulrich Greiner, Die Zeit, 29. 9. 2011). Prav v to bolečo rano Evrope je Benedikt XVI. želel vliti zdravilnega olja. Ni čudno, da je marsikoga zapeklo in nekatere poslance poslalo na cesto, med protestnike. Protestnike za kakšno demokracijo in kakšno Evropo?

Jezus Kristus, v katerega veruje le okrog 40 odstotkov Nemcev, je za Benedikta XVI. drugo osrednje vprašanje. Njegovi zadnji dve knjigi o Jezusu sta v Nemčiji rekordni uspešnici. Pred papeževim obiskom sem govoril s sestričinim možem, ki živi v Essnu in je Nemec in evangeličan. Ko je pogovor nanesel na Benedikta XVI. in na njegov obisk, mi je ponosno rekel: Vse njegove knjige imam na knjižni polici! Med obiskom je bilo začutiti Benediktovo živo ljubezen do Jezusa Kristusa. Iz te globoke vere izvirajo besede, ki jih je namenil sestrski Cerkvi, evangeličanom v Erfurtu: »Naš prvi ekumenski cilj v tem času mora biti skupno pričevanje za navzočnost živega Boga, da bi s tem svetu dali odgovor, ki ga potrebuje. K temu osnovnemu pričevanju pa sodi osrednje pričevanje za Jezusa Kristusa, pravega človeka in pravega Boga, ki je živel z nami, za nas trpel in umrl in tretji dan vstal od mrtvih. Dragi prijatelji, utrjujmo drug drugega v tej veri! Pogajmo si, da jo živimo. To je naša velika ekumenska naloga, ki nas vodi naravnost k Jezusovi molitvi za edinost« (iz papeževega nagovora v samostanski cerkvi sv. Avguština v Erfurtu, 23. 9. 2011). S tem je dal Benedikt XVI. ekumenskemu dialogu novo smer. Nekateri komentatorji te dni odgovarjajo na očitke mnogih medijev, da papež v Erfurtu ni naredil nič za napredovanje ekumenskega zbliževanja. Poudarjajo, da je Benedikt XVI. s svojo globino in vraščenostjo v Jezusa Kristusa zaobšel zunanjo, zgolj sociološko raven ekumenskih pogajanj in ekumenski dialog prenesel na globljo, predvsem duhovno raven. Ali ni s tem neposredno hotel reči: Če bo temelj trden in dovolj globok, če bo skupno pričevanje za Boga in Jezus Kristusa dovolj prepričljivo, bodo konkretni koraki k edinosti hitrejši in bolj uspešni.

Cerkvi in krizi, v kateri se nahaja, je papež Benedikt XVI. prav tako namenil veliko pozornosti. Tudi tu ni ostal na ravni organizacije in strukturnih vprašanj katoliške Cerkve, ampak se je spustil globlje, na raven Cerkve kot skrivnosti. Mirno lahko zapišem, da je ena od osrednjih misli njegovega pontifikata, da kjerkoli nastopi kriza Cerkve, to ni prvenstveno kriza Cerkve kot institucije, ampak kriza vere. Cerkev ni kakršnokoli društvo ali celo veliko podjetje, kot jo nekateri radi vidijo, tudi ni papeška država ali papeška monarhija, ampak od Boga sklicano ljudstvo, grško »ekklesia«, ki je najprej dar od Boga, po svoji duši je odsev božje skrivnosti, Kristusovo skrivnostno telo in tempelj Svetega Duha. Vsaj 40 do 50 navedkov iz papeževih govorov med obiskom v Nemčiji bi lahko navedel za podkrepitev tega osnovenga papeževega prepričanja, ki je med drugim jedro in novost drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Papež je bil v Nemčiji zelo koncilski, vendar še najmanj slišan, tu se še najbolj krešejo mnenja in tu je tudi s strani nemških katoličanov Benedikt XVI. doživel največ kritik. Da hoče enost občestva, da si želi predvsem prenove v veri, povezanosti laikov in službenega osebja Cerkve, živa naveza s Petrovim naslednikom, je za prvega pastirja Kristusove Cerkve nekaj temeljnega. Tudi v tem je bil dosleden in do konca iskren. Za marsikoga pa seveda preveč ujet v oklep tradicije. Konzervativno provokativen?

Prav je imel moj sogovornik, ko je dejal, da uspeh ni biblična, svetopisemska beseda. Če statistike dajejo papeževemu obisku v Nemčiji več plusov kot minusov, če je medijska javnost njegovo turnejo po Nemčiji pozorno spremljala in jo kar dobro ocenjevala, pa bodo sadovi njegovega apostolskega potovanja zapisani v drugačno kroniko, v kroniko božjega kraljestva. Tja, na široko njivo človeških src, so padala dobra semena, ki jih je bistri in dobrohotni starček v osebi Benedikta XVI. sejal od Berlina, Erfurta do Freiburga. Rasla pa bodo v senci Kristusovega križa in ob svetlobi Vstalega. Križ in vstajenje sta pravi biblični besedi! Bog daj, da bi veliko zasejanih semen zraslo na obširni njivi božjega kraljestva. Potem bo še bolj res, kar je Benedikt XVI. oznanjal: Tam, kjer je Bog, je tudi prihodnost!

Zvone Štrubelj