Primož Trubar in Turki (objavljeno v Družini, 16.11.2003)

Zavrtimo kolo zgodovine nazaj, za nekaj več kot štiristo let. Primož Trubar, ki se ga iz šole spominjamo kot avtorja prve slovenske knjige in očeta slovenskega jezika (a bil je veliko več!), je po svojem 40. letu živel v tujini. Za nekaj let se je kot predstojnik, danes bi rekli, deželni škof (superintendant) slovenske evangeličanske cerkve vrnil v domovino, ki jo je moral ponovno zapustiti zaradi protislovij in nesporazumov tedanjega časa. Za vedno je nato ostal daleč od doma ali kot je sam dejal: v svojem "Nikdir domu", na Nemškem.

Njegovo zadnje potovanje v Slovenijo je bilo prava avantura. Star je bil 59 let. Od 1. do 16. junija 1567 se je skrivaj zadrževal na slovenskem. Imel je posebno poslanstvo. Tedanji rektor tübinške univerze, dr. Jakob Andrae, ga je poslal po neposredne informacije o islamu in njegovi sveti knjigi, koranu. Dobil jih je na ljubljanskem gradu, kjer je bil zaprt bosenski paša Usraimbeg in nato v Ribnici pri nekem, prav tako zaprtem, imamu, muslimanskemu duhovniku. Podatke je iskal tudi pri turških ujetnikih v Črnomlju. Na podlagi zbranih informacij je prošt in rektor univerze dr. Jakob Andrae izdelal znamenite govore proti Turkom, ki jih je hranil v tübinški katedrali in jih nato tudi objavil.

Trubar je s svojo humanistično in svetovljansko širino odločilno prispeval k novemu pristopu do islama v tedanjem času. Ne več oborožen spopad, ki so ga v času njegove mladosti in šolanja vodili evropski plemiči in vojvode, zlasti Habsburžani, ki so imeli pod seboj od Turkov najbolj ogrožena ozemlja, med drugimi slovenske in hrvaške pokrajine. Z Božjo besedo, z Biblijo med Turke! Kar z drugimi besedami pomeni: če se bo Biblija razširila vse do Istanbula, se bo Turek spreobrnil h krščanstvu. Gre za epohalen premik: od oboroženega spopada k misijonski akciji.

Po skoraj petsto letih smo prišli do novega premika in novega obdobja: od misijona do dialoga. Nekateri krščanski misleci si celo postavljajo vprašanje, če ni morda muslimanska sveta knjiga, koran, tretja sveta knjiga tudi za kristjane? Če je prva sveta knjiga stara zaveza, judovska sveta knjiga, ki jo v krščanskem bogoslužju in duhovnem življenju zelo cenimo in jo vsak dan uporabljamo in je druga, za nas osrednja in normativna, nova zaveza, bo tretja, koran, ki je prav tako svojevrstno razodetje edinega Boga po preroku Mohamedu, nekakšna dopolnitev prvih dveh?

Ne želimo in ne moremo iti tako daleč kot omenjeni teologi. Lahko pa si ob tem zastavimo nekaj vprašanj. Ob odprtju novega obdobja, obdobja dialoga z drugimi verstvi, ki ga je nakazal že drugi vatikanski cerkveni zbor in v katerega nas je uvedel sam papež Janez Pavel II, se postavlja vprašanje novih izzivov in novih nalog. Ali lahko študij teologije npr. še poteka samo ob proučevanju in poglabljanju stare in nove zaveze ali pa je potrebno ob tem dobro poznati in študirati tudi koran, muslimansko sveto knjigo? Ali bomo znali, kot duhovniki in veroučitelji, biti kos globalni in pluralni družbi, ki tudi v verskem pogledu ni več enovita, monolitna, ampak krepko večplastna. Ali bomo znali prav presojati dogajanja v današnjem svetu brez temeljitega poznavanja drugih verskih tradicij? Gre za čisto novo kompetenco, za katero se bo potrebno izobraževati. Čas gre bliskovito naprej. Trubar je bil pri 59. letih še sposoben oditi na "študijsko pot", iz pristne ljubezni do svoje krščanske vere in lastnega naroda, ki je v sebi nosil boleče rane turških upadov.

Zvone Štrubelj