(30.04.11) Pozdravljena cerkev velikonočnega jutra!

Karl Valentin je zapisal: »Otroci se ne pustijo vzgajati, delajo tako in tako tisto, kar delamo odrasli.« Tako v dobrem kot v slabem, bi lahko dodali. Ta trditev morda nasprotuje iskrenim prizadevanjem tistih staršev in vzgojiteljev, duhovnikov, pedagogov in socialnih delavcev, ki si prizadevajo, da bi otrokom in mladim posredovali pozitivne in svetle ideale. Je pa zgornja trditev v praksi bolj resnična, kot si mislimo. Današnja mlada generacija trpi zaradi pomanjkanja pozitivnih zgledov v svetu njihovih staršev, vzgojiteljev, duhovnikov, politikov in gospodarstvenikov in nasploh v svetu odraslih. Če sta za nas odrasle lep izgled in dober položaj najpomembnejše vrednote, za katere se splača tudi lagati in poneverjati, se ne smemo čuditi, da bosta tudi za odraščajoče kmalu postali zvezdi vodnici. Vse groteskne laži nekaterih vase zagledanih politikov, vse prevare nekaterih podjetnikov in menedžerjev, vsako sodelovanje pri nasilju v nesmiselnih vojnah, avtomatsko delujejo na mlade v obliki negativnih vzorcev obnašanja. Delujejo takorekoč iz skrivnostne kolektivne podzavesti. Tudi v Sloveniji se zato ne moremo čuditi splošnemu upadanju zaupanja v vse javne avtoritete. Vladna koalicija in opozicija sta takorekoč v istem odpadnem košu, družina je marsikje na poti v smetnjak, šola in Cerkev hudo trpita zaradi krize zaupanja. Apatiji mladih se zato tudi ne moremo čuditi!

In vendar je v odraščajočih in mladih upanje, v njih je skrita alternativa. Tako kot nas nedolžen majhen otrok neposredno nagovarja k iskrenosti, prozornosti in sponatanosti, nas odraščajoči pubertetnik, kliče k upanju: pred njim je življenje, je bitje novih možnosti. Mladi iščejo nova obzorja, znajo kljubovati, v moči notranje intuicije iščejo nekaj večjega in presežnega. S tem presegajo ozke in utrjene okvire sveta odraslih in tvegajo novo pot. Da lahko pride do etičnega obrata, je odvisno tudi od nas odrasilih: kako jih v tem vzamemo resno in koliko možnosti jim damo, da uresničijo svoja skrita pričakovanja. Veliko je odvisno od naše iskrenosti in odprtosti, od naše potrpežljivosti, strpnosti in širine duha.

Cerkev velikonočnega jutra je Cerkev, ki se je učila take odprtosti. Apostola Janez in Peter sta postala »maratonca«, ko sta v zgodnjem jutru tretjega dne na vso moč tekla k odprtemu grobu in ga našla praznega. Marija Magdalena, ki se je v zgodnjem jutru žalostna sprehajala po vrtu, kjer je našla prazen grob, je srečala skrivnostnega vrtnarja in ga prepoznala kot vstalega Gospoda. Dva Jezusova učenca, ki sta potovala v Emavs, sta se na poti srečala s skrivnostnim spremljevalcem, ki je preusmeril njuna preveč človeška pričakovanja v prid novega upanja in zaupanja. Učenci, ki so se po neuspeli ribiški noči vrnli na obalo, so srečali Neznanca, ki jim je pipravil ogenj in žerjavico ter jim ponudil kruha in rib. S pogledom ljubezni so prepoznali vstalega Gospoda in se hvaležno združili v bratskem obedu ljubezni.

Prazen grob in začudenje apostolov Janeza in Petra, njun tek k odprtemu grobu, je Cerkvi vseh časov vabilo k maratonu človečnosti. Še posebej danes, v vsesplošnem procesu razčlovečenja, je za Cerkev in družbo ta maraton odločilnega pomena. Marija Magdalena je vstalega Učenika zagledala in prepoznala, ko se je obrnila, kar pomeni, ko se je sama spremenila. Pot od pritlehne Marije Magdalene, do svete Jezusove učenke, narekuje Cerkvi vseh časov napor spreobrnjena. Kadar Cerkev nastopa v obleki stare Marije Magdalene, ne more pridigati čistosti! Le če se vedno znova obrača k Vstalemu, ki jo vabi na vrt božjega kraljestva in ne na vrt zemeljskih dobrin in užitkov, bo to lahko naredila s čistim srcem. Jezusova učenca sta na poti v Emavs, s pomočjo neznanega sopotnika, spremenila svoje mnenje in dopustila drugačen pogled na stvari. Vstali Kristus, ki živi v Cerkvi vseh časov, jo nagovarja k strpnosti in širini, k dialogu z vsemi, ki iščejo resnico in ki pogosto težko najdejo pot do smisla. K strpnosti in odprtosti do vseh, pa naj bodo take ali drugačne vere, tudi če so agnostiki ali brezverci. Neznanec na obali je pričakal galilejske ribiče z ognjem in žerjavico, s kruhom in ribo. Le pogled ljubezni je v Neznancu prepoznal Vstalega Gospoda. Darovi Vstalega Cerkvi vseh časov so: ogenj božje ljubezni, žerjavica upanja, kruh dobrote in riba nesmrtnosti. Ti darovi lahko Cerkev globlje usmerjajo k njenemu osnovnemu poslanstvu, to je, oznanjevanju Boga ljubezni in njegove navzočnosti v vseh plasteh osebnega in družbenega življenja. Kristus živi, Vstali je med nami, tako molimo in pojemo v velikonočnih prazničnih dneh. Da, zares živi, toda le v kolikor je kaj ognja in žerjavice v nas kristjanih; le v toliko, v kolikor je miza naše človečnosti pogrnjena s prtom božje širine in odprtosti in je na njej kruh dobrote in solidarnosti.

Pedagoško misel, s katero sem začel ta komentar, bom na koncu podkrepil z izjavo enega od slovenskih pedagogov, ki je rekel: »Učenec ni prazna posoda, v katero bi nalivali znanja, ampak bakla, ki jo je potrebno prižgati!« Vsaka velika noč je praznik upanja, prinaša novega ognja in nove vedrine. Prižgimo drug drugemu praznične bakle in v svetih velikonočnih dneh pozdravimo Cerkev velikonočnega jutra v vseh naših skupnostih in v Cerkvi na Slovenskem.